Rizeva polja

Evo naju spet!! Po dolgem casu spet v civilizaciji in pri internetu, tako, da bova zdaj malo napisala, kaj se je dogajalo teh par dni.

2.11.2007

Ob 07.30 sva se s cudnim vozilom, motorjem s prikolico, katerim pravijo tricikli, in enim odbitim mulcem, ki je zvecil neko rdeco svinjarijo (neke vrste tobak) in jo pljuval kot v si drugi, po tleh. Zgleda kot bi nekoga zabodli, taki rdeci fleki so bili povsod po tleh. Po hribih in dolinah, po mlakah in blatu, cez vasi, kjer so klali pse in jih pekli na rostilju, po brezpotjih, kjer si clovek ne bi mislil, da se lahko vozi, smo se po 1.5 uri prebili do konca ceste, kjer sva morala nadaljevati pes. Nahrbtnik na rame in gremo! Pot naj bi trajala 2 uri, vendar sva se kar zagnala navkreber in prisibala na vrh gore, kamor sploh ni prave ceste, ker so vso unicili plazovi, ki predstavljajo najvecji transportni problem na Filipinih. Ker sva mislila, da je vrh ze cilj, sva bila vsa nasmejana, da sva prisla gor v 50 minutah, pa so naju razsvetlili, da je treba se 1 uro navzdol. Ko sva videla kaksna dolina je pred nama in kako bo nazaj, naju je malo stisnilo, vendar sva se vseeno podala proti vasici Batad.

Po manj kot uri zelo hitre hoje sva prisla do norih rizevih polj. Cel breg nad vasico so spremenili v rizeve terase. Zadevo je pod svoje okrilje vzel UNESCO, tako, da bo tole se nekaj casa na ogled. V vasi so mulcki okrog vlacili ene 3 m dolgo kaco, sicer brez glave, ker je strupena, vendar je Danijela nasla glavo in jo slikala. Pa je rekla, da se boji kac :) Vasica je povsem odrezana od sveta, vendar ima svojo solo, bolnico (napis je bil, ja) in kot povsod ogromno malih otrok, midva loleka, pa sva lizike pozabila v sobi. Ker je bilo zelo vroce, sva pojedla se eno vroco, z nekaj let pretecenim rokom, instant juho, nato pa sva pricela gristi kolena nazaj v hrib. Na koncu hriba naju je cakal se najhujsi vzpon, po 413. 30-40 cm visokih stopnicah. Morilsko!! Svical sem ko tele. Se sreca, da je bilo preden sva sla, par badmintonov, da sem vsaj prilezel do vrha. Nasa srnica pa stenge brez problema, prej sem jo pa moral skoraj nesti. Nazaj dol do tricikla je pa kar slo, ceprav so naju noge posteno bolele, sva se samo smejala, ko sva srecevala neke nore japosnke familije, ki so gor rinle v japonkah, nekatere celo v japonkah s petko in naju sprasevali ali je se dalec....kjeee pa, sva se smejala....bogi, verjetno so si polomili noge, saj je v tem casu pricel padat dez. Juhu, midva sva pa kot vedno do zdaj uspela dezju zbezati. Ko je vlilo, sva ze papcala v Banaueu, kjer sva jedla super zadevo, filipinsko jed adobo. Navrh pa najboljso cokoladno torto, ki sva jo kdajkoli poskusila. Kot iz babicine kuhinje, bi rekli pri nas. Zvecer sva ujela bus za Manilo in startali smo ob 18.30 uri. Papa, rizeva polja.... Slikce so tukaj.