Ta dan sva se sla z mojo drago potapljat. Opravila sva 3 potope in videla prav vse, kar si lahko zelis - barakude, zelve, ribe vseh barv in oblik. Bilo je napozabno in neopisljivo, tako da si samo oglejte slike na spodnjem linku. Potapljala sva se na Balicasagu in sicer Fish Sanctuary, Black Forrest in Royal Garden, ki so eni najlepsih krajev za potapljanje na Filipinih. Z besedami se itak ne da opisat, kakšne barve in lepote so pod gladino, zato kliknite tukaj Potapljanje Balicasag.
09.11.2007 - Jelka in njene bolšje težave
Ker so se piki sončnih bolh, katere so Jelko nagrizle na Palawanu, pričeli večati in jih je bilo vedno več, sva se kar zjutraj odpravila v bolnico v Tagbilaran - v Ramiro City Hospital. Ob prihodu v E.R., se je ljudi kar trlo po hodnikih, vendar se je spet ponovila stara zgodba ali "white people rules". Po 3 minutah sva bila že na vrsti pri zdravnici, ki je nato poklicala specialista za kožne bolezni. Ta je takoj prepoznal bolšje ugrize in predpisal antibiotike za mazanje in dvoje tablet. Tako, da nama je, že drugič letos, zavarovanje Coris spet prišlo prav. Nato sem moral mojo ubogo bolhico mazat s tem mazilom trikrat na dan, kar mi je vzelo kar nekaj časa, saj je bilo pikov res veliko. K sreči je terapija pomagala in mala je bila skoraj zdrava že po 3 dneh.
08.11.2007 - Gremo na Bohol
Okoli poldneva sva spakirala stvari in s triciklom oddrvela na letalisce, po hitrem postopku skocila na letalo in z najino omiljeno filipinsko letalsko linijo Cebu Pacific Airlines odletela na 1.40 ure oddaljen Cebu. Kot ponavadi je slo vse kot po maslu, kontrola sicer provizoris, ker te dajo preko rentgena, pa torbe pa japonke tudi, v zepu sem pa pozabil noz, pa se nobeden ni zmenil za to. Isto na hodi v velike nakupovalne centre, kjer ti z bambusovo palcko obrnejo nahrbtnik, v zepu pa lahko pretihotapis C-4, ce hoces. Kr neki. Samo, da imajo kaj delati. Torej, ko sva po kratki urci leta pristala na Cebuju, sva hitro najela taksi in zahtevala, da taksist prizge taksimeter, kar zelo neradi storijo, je pa najceneje, saj ti drugace trdijo, da imajo dolocene cene, vendar je vredno vstrajati. Po 30 min. voznje skozi mesto, ki je drugo najvecje na Filipinih, pa vseeno veliko bolj cisto in lepo, kot Manila, sva prispela v pristanisce, kjer so naju ze priganjali, da naj cimprej kupiva karte in pohitiva na speed boat, ki je nekaj minut po najinem prihodu odplul. Ko sva prispela v Tagbilaran, se je v naju zapodilo dvajset ali vec taksistov, voznikov kombijev, triciklov, taxijev, busov in vsak bi naju rad peljal kamorkoli bi zelela. Cene pa pribijali, kot, da sva bogatasa. Jaz pa med njimi drazbo odprem, pa kdo da manj...na zadnje je zmagal en mulcek, z grabljastimi zobki, ki naju je s triciklom peljal 19km za 150Php. Mopedek pa je tako sopihal po tistih hribckih, da se nama je prav zasmili, pa se vedel ni kam naju mora peljati, tako, da je kar svical, ko smo se priblizevali plazi Alona. Dal sem mu 20 Phpejev vec in je bil tako vesel in hvalezen, da so se mu oci kar zasvetile. Fora pa je bila v tem, da sta naslednji dan prispela Aljaz in Manja, katera je za najnizjo ceno peljal spet nas zobatec, ki jima je ponosno rekel:" I know where Paragayo is!" Hehe, verjetno je mislil, tole mora biti pa nek "in" resort, ko vsi beli ljudje hocejo tja. Vsi smo bili malo razocarani nad plazo, ceprav so jo vsi in v vseh knjigah na veliko hvalili. Resort je bil pa cisto nov in prav super. Klikni na link Tagbilaran port.
