Raziskovanje Bohola

11.11.2007

Skupaj z Manjo in Aljažem smo najeli polavtomatske 110ccm mopije in oddrveli na Bohol. Nas cilj sta bila, najmanjši primat na svetu Tarsier (Tarsius syrichta), ki ni opica ampak je zapleteno uvrscen med primate. Več si lahko preberete na The Philippine Tarsier. Kako so bili fletkani in počasni. Lahko se jim čisto priblizas, le pocasi pomeziknejo z enim ocesom in te zacudeno gledajo. So nocne zivalce in se hranijo z insekti. Pot smo nadeljevali proti sredini Bohola, pokrajina je bila cudovita, rizeva polja, dzungla, nora voznja. Malo je bilo dezja, pa spet sonce, tako, da je bilo zelo pestro. Med nalivom smo se skrili v gost gozd, kjer sem s palme stresel kokosov oreh in ga odprl. Ostala druščina ni hotela piti, tako da sem ga moral spiti kar sam. Prevozili smo 50 km in pred nami se je odprla pokrajina, s katero je Bohol zaslovel - Chocolate Hills. Res fantasticni hribcki in potem cudovit razgled z njih. Hribcki so kot bonboni iz bonboniere, nametani po pokrajini. V sušni dobi so zasmojene rjave barve in tako so tudi dobili ime. Slikce so na Tarsier in Chocolate Hills.

Adijo Palawan, ojla Cebu, Bohol in Panglao

10.11.2007 - Filipini pod vodo

Ta dan sva se sla z mojo drago potapljat. Opravila sva 3 potope in videla prav vse, kar si lahko zelis - barakude, zelve, ribe vseh barv in oblik. Bilo je napozabno in neopisljivo, tako da si samo oglejte slike na spodnjem linku. Potapljala sva se na Balicasagu in sicer Fish Sanctuary, Black Forrest in Royal Garden, ki so eni najlepsih krajev za potapljanje na Filipinih. Z besedami se itak ne da opisat, kakšne barve in lepote so pod gladino, zato kliknite tukaj Potapljanje Balicasag.



09.11.2007 - Jelka in njene bolšje težave

Ker so se piki sončnih bolh, katere so Jelko nagrizle na Palawanu, pričeli večati in jih je bilo vedno več, sva se kar zjutraj odpravila v bolnico v Tagbilaran - v Ramiro City Hospital. Ob prihodu v E.R., se je ljudi kar trlo po hodnikih, vendar se je spet ponovila stara zgodba ali "white people rules". Po 3 minutah sva bila že na vrsti pri zdravnici, ki je nato poklicala specialista za kožne bolezni. Ta je takoj prepoznal bolšje ugrize in predpisal antibiotike za mazanje in dvoje tablet. Tako, da nama je, že drugič letos, zavarovanje Coris spet prišlo prav. Nato sem moral mojo ubogo bolhico mazat s tem mazilom trikrat na dan, kar mi je vzelo kar nekaj časa, saj je bilo pikov res veliko. K sreči je terapija pomagala in mala je bila skoraj zdrava že po 3 dneh.

08.11.2007 - Gremo na Bohol

Okoli poldneva sva spakirala stvari in s triciklom oddrvela na letalisce, po hitrem postopku skocila na letalo in z najino omiljeno filipinsko letalsko linijo Cebu Pacific Airlines odletela na 1.40 ure oddaljen Cebu. Kot ponavadi je slo vse kot po maslu, kontrola sicer provizoris, ker te dajo preko rentgena, pa torbe pa japonke tudi, v zepu sem pa pozabil noz, pa se nobeden ni zmenil za to. Isto na hodi v velike nakupovalne centre, kjer ti z bambusovo palcko obrnejo nahrbtnik, v zepu pa lahko pretihotapis C-4, ce hoces. Kr neki. Samo, da imajo kaj delati. Torej, ko sva po kratki urci leta pristala na Cebuju, sva hitro najela taksi in zahtevala, da taksist prizge taksimeter, kar zelo neradi storijo, je pa najceneje, saj ti drugace trdijo, da imajo dolocene cene, vendar je vredno vstrajati. Po 30 min. voznje skozi mesto, ki je drugo najvecje na Filipinih, pa vseeno veliko bolj cisto in lepo, kot Manila, sva prispela v pristanisce, kjer so naju ze priganjali, da naj cimprej kupiva karte in pohitiva na speed boat, ki je nekaj minut po najinem prihodu odplul. Ko sva prispela v Tagbilaran, se je v naju zapodilo dvajset ali vec taksistov, voznikov kombijev, triciklov, taxijev, busov in vsak bi naju rad peljal kamorkoli bi zelela. Cene pa pribijali, kot, da sva bogatasa. Jaz pa med njimi drazbo odprem, pa kdo da manj...na zadnje je zmagal en mulcek, z grabljastimi zobki, ki naju je s triciklom peljal 19km za 150Php. Mopedek pa je tako sopihal po tistih hribckih, da se nama je prav zasmili, pa se vedel ni kam naju mora peljati, tako, da je kar svical, ko smo se priblizevali plazi Alona. Dal sem mu 20 Phpejev vec in je bil tako vesel in hvalezen, da so se mu oci kar zasvetile. Fora pa je bila v tem, da sta naslednji dan prispela Aljaz in Manja, katera je za najnizjo ceno peljal spet nas zobatec, ki jima je ponosno rekel:" I know where Paragayo is!" Hehe, verjetno je mislil, tole mora biti pa nek "in" resort, ko vsi beli ljudje hocejo tja. Vsi smo bili malo razocarani nad plazo, ceprav so jo vsi in v vseh knjigah na veliko hvalili. Resort je bil pa cisto nov in prav super. Klikni na link Tagbilaran port.

Honda Bay - raziskovanje otokov

07.11.2007

Ze med izletom v Sabang, sva rezervirala izlet za naslednji dan. Raziskovanje otokov v zalivu Honda. Ime naj bi dobil po spanski besedi, ki pomeni globoko, vendar se razlage od vodica, do vodica razlikujejo. Eden izmed turistov na tem izletu, je povedal, da je v svojem hotelu srecal enega od enajstih prezivelih ameriskih ujetnikov, ki so jih japonski vojaki zajeli med II. sv. vojno in so uspeli po nekem skrivnem rovu pobegniti. Prvic po tem, je prisel na Filipine, star pa naj bi bil 86 let. Car.

Pisana druscina z vseh koncev sveta se je odpeljala z barcico na dva otoka, na Snake Island, ki pa imena ni dobil po mnozici kac na njem, ampak zaradi njegove oblike in se na en manjsi otocek. Ribe in koralni greben so bili cudoviti, imela sva tudi kruh, s katerim sva lahko hranila ribe, ki so cisto znorele in nama skoraj pozrle prste. Bilo je noro in nepozabno, pa se podvodni video sem posnel. Za kosilo so nam na zaru spekli dve veliki ribi in moram priznati, ceprav nisem velik ljubitelj rib, da sta bili super dobri (mmmm, njami). Mojo pisko, pa so zal na tem otoku nagrizle se neke bolhe (sun flies), in je imela potem srbeco reakcijo, vendar je dan se prehitro minil in zvecer sva vsa utrujena padla v posteljo. Fotke so tukaj.

Palawan, Sabang - podzemna reka

06.11.2007

Ker nisva mogla nikakor priti do Port Bartona, saj je zaradi dezja ves promet med Roxasom in to malo vasico obstal, sva se odpeljala nazaj v Puerto Princeso, kjer sva v turisticni agenciji izbrala izlet v Sabang. To je majhen kraj, ki je postal znan, ko je nek ameriski profesor odkril podzemno reko, ki se vije 8.5 km v goro in izliva v juzno Kitajsko morje. Kombi naju je prisel isakt pred hotel ob 07.00, nato pa smo spet zavili na cesto proti Roxasu. Se mi zdi, da se voziva samo po tej cesti gor in dol. Torej, polovico poti, to okoli 40 km, smo se vozili po asfaltu, nato pa se je zacela free massage ali abortion route, kot pravijo domacini taksni voznji. Med voznjo sva opazila nekaj domacinov, ki so nekaj kilometrov ceste uporabili za susenje riza in nekaj kmetovalcev, ki so rinli pluge s pomocjo vodnih bivolov. Po razburljivem skakanju kombija gor in dol, po voznji za katero se pri nas noben privatnik ne bi odlocil, pa ce mu bi placali 500 EUR, smo prispeli do obale. Razprostrl se je lep razgled in komaj smo cakali, da nas nalozijo v majhne barkice in odpeljejo nekaj kilometrov, do plaze, kjer se reka Sabang izliva v morje. Pozdravile so nas opice, ki so nore na sumece vrecke in ti ukradejo iz rok vse, kar privleces iz torbe. Nadeli so nam celade in resilne jopice in odveslali smo v votlino. Notranjost je podobna nasi Postonjski jami, saj je polna stalagmitov in stalaktitov, predvsem pa netopirjev. 45 minut se je kar vleklo po temni jami, vendar je bil vodic zelo duhovit in smo se kar nasmejali njegovim salam. Po koncanem izletu po jami smo videli se varana, to je velik kuscar, ki je prisel pogledat ali je kaj za pomalicati, vendar zaradi valov niso prinesli kosila zraven in smo kar hitro odsli proti Sabangu. Tam smo imeli odlicno kosilo in cas za sprehod po dolgi pesceni plazi, nato pa spet po katastrofalni cesti nazaj proti Puertu. Zvecer sva odsla se v JollyBee, kar je filipinska razlicica McDonaldsa, kjer sem bil kregan, ker sem pojedel prevec hamburgerjev. Vecer pa se je koncal z biljardom in eno super sladico Crepe Samurai (sladoled, borovnice, mango in vse skupaj zavito v palacinko, nato pa ocvrto). Njami.....

Slike Sabang Underwater River

Palawan - Coco Loco Island

3.11.2007

Ob 03.30 uri sva prispela v Manilo, najela taxi in se zapeljala do najinega priljubljenega hotelcka Malate Pension. Ob 12.00 sva se odpravila na letalisce in odletela na otok Palawan - Puerto Princessa. Na letalu sva srecala slovenski par. Dani je bil iz Slovenj Gradca. Noro, ne? Ko smo pristali, je dezevalo, tako da sva bila malo razocarana. Potem pa sva ugotovila se, da ni vec nobenega busa ali jeepneya proti severu, tako so vsaj vsi soferji trdili. Vendar Jelka ni nehala tecnarit, da naj greva vseeno na glavni bus terminal in sva najela tricikel do tja. Ker se je prvi grdo obnasal in naju hotel peljati za 100 PHP, sva se z 8. triciklom peljala za 50. Takoj go sva prispela na "terminal" San Jose (drek, blato, mlake in se vec dreka), se je od nekod vzel en nasmejan mozakar, okoli 50 let, ki naju je v anglescini vprasal, ce greva proti Roxasu? Pa odgovorim, da ne, da greva v Port Barton, takrat pa me Jelka vprasa, kje pa je Roxas in tip izbulji oci in rece v slovenscini " A kje je??" in potem se vsi zarezimo, ko ugotovimo, da smo slovencki, ki se med seboj pogoarjamo v anglescini. Milan, tako mu je ime, nama je povedal, da isce se dva potnika za kombi proti Roxasu, kjer ga caka coln, da ju (z Vando), pelje na Coco Loco Island. O tem otocku sem bral v Lonely Planetu, vendar je bila nocitev tako draga, da sem ga takoj izlocil iz najinega plana. Vendar nama Milan pove, da sploh ni tako drago in se takoj odlociva, da greva z njima. Zbasali smo se v kombi in ze sibali proti severu. Ob 20h smo prispeli v Roxah (Rohas) in ugotovili, da je prevoz (coln), ravnokar odplul, ker nas predolgo ni bilo. Vendar se je spet pokaza prijaznost in ustrezljivost filipincev, ker je natakarica v bliznjem lokalu takoj poklicala na Coco Loco, kjer so narocili colnu, da naj se obrne in pride po nas. Mornarji nasmejani, malo manj pa 5 gostov, ki nas je itak cakalo ze na obali kaki 2 uri, zdaj so se morali pa se vrniti po nas. Okoli 21.30 ure smo prispeli na Coco Loco, kjer nas je pricakala dobrodoslica s kokosovim orehom, v katerem je bila zasajena slamica in ze smo vlekli sladko mleko. Potem so nam postregli se s slastno vecerjo in ne boste verjeli, nisem mogel pojesti vsega!! Takoj smo vedeli, da bo tole sanjsko. Izbrala sva si koco na obali, na otoku ni ne elektrike, ne sladke vode, le cudovit podvodni svet, koralni greben, svetlece bele plaze, okoli otoka pa prides v 25 minutah. Tukaj sva ostala 3 noci, hrana je odlicna, imela sva polni penzion, prevoz na in z otoka, ter bivanje v lepih nippa koci, za 1550PHP na osebo-na dan. Noro sem uzival v podvodnem svetu, saj je bil ze nekaj metrov od obale koralni greben, lezel sem po palmah in klatil dol kokose, kuril ogenj in izzivel vse svoje robinsonske zelje. Le rib nisem smel loviti, saj je prepovedano. Jelka pa se je najedla skampov na sto in en nacin (zacela je ze zjutraj z onleto s skampi) in oba sva se imela noooro lepo na tem otoku.








Za vec slikic, klikni tukaj Coco Loco Island

Rizeva polja

Evo naju spet!! Po dolgem casu spet v civilizaciji in pri internetu, tako, da bova zdaj malo napisala, kaj se je dogajalo teh par dni.

2.11.2007

Ob 07.30 sva se s cudnim vozilom, motorjem s prikolico, katerim pravijo tricikli, in enim odbitim mulcem, ki je zvecil neko rdeco svinjarijo (neke vrste tobak) in jo pljuval kot v si drugi, po tleh. Zgleda kot bi nekoga zabodli, taki rdeci fleki so bili povsod po tleh. Po hribih in dolinah, po mlakah in blatu, cez vasi, kjer so klali pse in jih pekli na rostilju, po brezpotjih, kjer si clovek ne bi mislil, da se lahko vozi, smo se po 1.5 uri prebili do konca ceste, kjer sva morala nadaljevati pes. Nahrbtnik na rame in gremo! Pot naj bi trajala 2 uri, vendar sva se kar zagnala navkreber in prisibala na vrh gore, kamor sploh ni prave ceste, ker so vso unicili plazovi, ki predstavljajo najvecji transportni problem na Filipinih. Ker sva mislila, da je vrh ze cilj, sva bila vsa nasmejana, da sva prisla gor v 50 minutah, pa so naju razsvetlili, da je treba se 1 uro navzdol. Ko sva videla kaksna dolina je pred nama in kako bo nazaj, naju je malo stisnilo, vendar sva se vseeno podala proti vasici Batad.

Po manj kot uri zelo hitre hoje sva prisla do norih rizevih polj. Cel breg nad vasico so spremenili v rizeve terase. Zadevo je pod svoje okrilje vzel UNESCO, tako, da bo tole se nekaj casa na ogled. V vasi so mulcki okrog vlacili ene 3 m dolgo kaco, sicer brez glave, ker je strupena, vendar je Danijela nasla glavo in jo slikala. Pa je rekla, da se boji kac :) Vasica je povsem odrezana od sveta, vendar ima svojo solo, bolnico (napis je bil, ja) in kot povsod ogromno malih otrok, midva loleka, pa sva lizike pozabila v sobi. Ker je bilo zelo vroce, sva pojedla se eno vroco, z nekaj let pretecenim rokom, instant juho, nato pa sva pricela gristi kolena nazaj v hrib. Na koncu hriba naju je cakal se najhujsi vzpon, po 413. 30-40 cm visokih stopnicah. Morilsko!! Svical sem ko tele. Se sreca, da je bilo preden sva sla, par badmintonov, da sem vsaj prilezel do vrha. Nasa srnica pa stenge brez problema, prej sem jo pa moral skoraj nesti. Nazaj dol do tricikla je pa kar slo, ceprav so naju noge posteno bolele, sva se samo smejala, ko sva srecevala neke nore japosnke familije, ki so gor rinle v japonkah, nekatere celo v japonkah s petko in naju sprasevali ali je se dalec....kjeee pa, sva se smejala....bogi, verjetno so si polomili noge, saj je v tem casu pricel padat dez. Juhu, midva sva pa kot vedno do zdaj uspela dezju zbezati. Ko je vlilo, sva ze papcala v Banaueu, kjer sva jedla super zadevo, filipinsko jed adobo. Navrh pa najboljso cokoladno torto, ki sva jo kdajkoli poskusila. Kot iz babicine kuhinje, bi rekli pri nas. Zvecer sva ujela bus za Manilo in startali smo ob 18.30 uri. Papa, rizeva polja.... Slikce so tukaj.

Potovanje na sever - na rizeva polja

Ob polnoci sva se spravila na Victory Liner bus in za 7 ur voznje placala 390PHP na osebo Do Baguia. Jako poceni, za 360 km. Jelka je itak zaspala ze po 10 km, sam pa sem bil prica neverjetnim manevrom filipinskih voznikov. Aja, ce mislimo, da je pri nas veliko tovrnjakov, potem bi morali voziti po Filipinih. Sleper, za sleperjem. Vmes pa stotine busov, ki prehitevajo vse po vrsti. Avti in motorji so najpocasnejsa vozila na cesti. Enkrat smo bili 3 busi vstric na 6m cesti. Kako? Ne vem, ker sem mezal. Kos va prispela v Baguio sva ugotovila, da naju caka se 6 ur voznje do Bontoca in 2 uri do Banaua. Hura. Na zajtrku sva srecala eno Anglezinjo, ki je ze od junija na Filipinih. Zgleda se bomo srecali se na letalu za Palawan. Voznja za Bontoc in Banaue...da vidite, po kaki cesti smo se vozili!! Bus ni vozil, ampak je korakal, tako se je nagibal in pocasi premikal. Ceste sploh ni bilo, ker jo je pred casom nesel plaz in to vsake 2 km. No, vsaj za teh 8 ur sva placala le 376PHP (1 EUR = 63.37PHP) . Ko sva prispela v Banaue je bila ze tema, tako da sva odsla v prvi hotel, ki sem ga nasel v Lonely Planetu in prespala za 700 PHP v Green View Lodge (lepe in ciste sobe).

Hrana je poceni in dobra. Glavna jed, sladica in 4 piva je bilo 350 PHP. Zvecer sem se spogajal za izlet v Batad, kjer so najlepsa rizeva polja in sicer za 3x manj, kot so ponujali v Tourist Office. Vrgla sva se 3x UNO, ..... in zaspala sva kot ubita.